Kultura v občini Šempeter - Vrtojba

 

Kulturne znamenitosti


Turistične in kulturne znamenitosti lahko predstavimo le na nekaterih, za obiskovalce zanimivih točkah. Zgodovinsko zanimivi objekti so bili namreč zvečine popolnoma uničeni v prvi svetovni vojni.

 

Šempeter pri Gorici


Šempeter pri Gorici, cerkev sv. PetraŽupnijska cerkev sv. Petra

GPS: E13.640254, N45.930137
 

Popotnik si lahko v Šempetru ogleda po prvi svetovni vojni po načrtih uglednega arhitekta in urbanista, Plečnikovega sodobnika, Maksa Fabianija (1865–1962) na novo v neoromanskem slogu sezidano župnijsko cerkev sv. Petra, ki jo je Frančišek Borgia Sedej slavnostno posvetil 17. novembra 1929. 

Cerkev se prvič omenja okoli leta 1200, župnija leta 1425. O prvotni gotski stavbi pričajo figuralni kapiteli, ki so umeščeni v vogal cerkvene ploščadi, in štirje fragmenti poslikave, ki so vzidani v kapeli na goriškem gradu (Italija). 

V baroku je bila cerkev temeljito predelana. Med 1618 in 1773 so župnijo upravljali goriški jezuiti, ki so med 1663 in 1666 zgradili Božji grob. Med 1. svetovno vojno sta bila cerkev in Božji grob skoraj v celoti porušena. Večina cerkvene notranje opreme pa je bilo izgubljene ali uničene.

Rožnovenska Lichtenreiter Ohranilo se je le nekaj kosov. Kipa angelov adorantov, ki sedaj krasita cerkveno apsido, pred tema pa sta bila del glavnega baročnega oltarja. Od baročnih platen, ki so upodabljala zavetnike stranskih oltarjev, pa se je ohranila le slikaRožnovenske Matere Božje s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensko (olje na platno, nalepljeno na kovinsko ploščo), ki visi danes na levem delu slavoločne stene in je nekdaj pripadala bratovščini sv. Rožnega venca. Gre za delo Janeza Mihaela Lichtenreita (1705–1780), enega najpomembnejših slikarjev 18. stoletja na Goriškem. Bordura, ki jo sestavljajo prizori posameznih skrivnosti rožnega venca, obdaja osrednji prizor, na katerem Marija in Jezušček v njenem naročju dajeta rožni venec sv. Katarini Sienski in sv. Dominiku.

 



Janez Mihael Lichtenreit: Rožnovenska Mati Božja
s sv. Dominikom in sv. Katarino Siensk
o

Med cerkveno notranjo opremo opozorimo še na slikSv. Petra in Pavla (olje na platno, danes hranjena v zakristiji), ki je nastala izpod čopiča Clementa Del Nerija (1865–1943). Oltarna monumentalna podoba Sv. Petra je delo beneškega slikarja Guida Cadorinija (1892–1978) iz leta 1928.

Notranjščina Žup. cerkev Sv. Petra Šempeter pri GoriciNa levem oltarju se dviguje kip Srca Marijinega, delo Toneta Kralja (1900–1975), ki je prispeval še fresko Krst v Jordanu nekdaj nad krstnim kamnom v baptisteriju, desni oltar pa krasi kip Srca Jezusovega, ki ga je kot monumentalnegaKrižanega (na severni ladijski steni) leta 1929 izrezljal France Gorše (1897–1986). Podobe postaj križevega pota in slika Sv. Jožefa z detetom je delo Emme Galli - Gallovich (1893–1982). V kasetah ladijskega stropa je dekoracijo poslikal Leopoldo Perco. 

Cerkev je skoraj v celoti ohranila originalni videz, do manjših sprememb je prišlo le med obnovitvenimi deli v 90. letih 20. stoletja. Leta 1990 je leseno daritveno menzo zamenjal marmorni oltar; le-ta je bil, obenem z bralnim pultom, izdelan po načrtih Roberta Nanuta v kamnoseški delavnici domačina Vojka Mužine.



Coroninijev dvorec

GPS: E13.64080, N45.93093


Coroninijev dvorecV neposredni bližini župnijske cerkve je Coroninijev dvorec, ki so ga pozidali grofje Coronini – Cromberg. Nastanek sedanjega dvorca v 17. stoletju je tesno povezan z zgodovino goriške plemiške rodovine Coronini. Kot sedež Coroninijevega dela šempetrske zemljiške posesti ga je dal zgraditi Janez Krstnik Coronini (1627–1698). V naslednjih stoletjih je bil večkrat prenovljen.

Sedanja stavba, zgrajena po 1. svetovni vojni, posnema starejšo zasnovo vile z dvema barchessama iz 60. let 17. stoletja. Kompleks stoji na temeljih starejše vile, katere rezidenčno poslopje je verjetno imelo, sodeč po ohranjenem katastrskem načrtu, zasnovo beneškega tipa rezidenčnega poslopja. V prvi svetovni vojni je bil objekt porušen, ostali so samo obodni zidovi centralnega poslopja. Rodbini Coronini pa je pred uničenjem uspelo rešiti večino dragocenejših kosov opreme, zlasti slik. Coroniniji so vilo med leti 1927 in 1930 obnovili po načrtih Maksa Fabianija (1865–1962).

Stavba velja za eno njegovih boljših del iz časa, ko se je ukvarjal s povojno obnovo na Goriškem. Vila kot celota je po funkciji poslopij izvedena v tradiciji beneško zasnovanega kompleksa podkvaste oblike, formalno pa posnema avstrijske klasicistične dvorce. Posebnost je portik, ki celotno zasnovo kompleksa približuje dunajskemu klasicizmu.

Obnovljen dvorec so Coroniniji nato leta 1930 prodali italijanski državi, ki je v njej med letoma 1930 in 1935 uredila internat za šolanje sinov med 1. svetovno vojno padlih italijanskih pilotov, poimenovan Istituto Umberto Maddalena. Med drugo svetovno vojno so poslopje uporabljali za vojaško bolnišnico. Po 2. svetovni vojni je objekt prevzela splošna bolnišnica. Med letoma 2005 in 2009 so osrednji del dvorca, potem ko ga je odkupila občina Šempeter-Vrtojba, po načrtih arhitekta Andreja Leška temeljito prenovili in v njem uredili prostore za upravo občine, občinski svet in izvajanje javnih kulturnih vsebin.

 


 

Mafejšče


Na južnem pobočju Markovega hriba severno od središča Šempetra pri Gorici na obzidani razgledni terasi stoji slikovito razgiban nizki dvorec Mafejšče (Maffei). Nekoč je do dvorca iz Gorice mimo vaškega jedra Šempetra vodila ravna cesta, ki se na Goriški strani meje še danes po dvorcu imenuje Via Tusculanum. Na slovenski strani je potek te ulice iz 18. stoletja izbrisan. Današnja podoba dvorca je rezultat obnove po prvi svetovni vojni. Prvotno stavbo je dal v drugi tretjini 18. stoletja zgraditi Krištof Maffei (1700–1772), pripadnik stare bolonjske plemiške družine, ki se je okoli 1740 naselil v Gorici. Leta 1761 pa mu je cesarica Marija Terezija potrdila pravico do uporabe stare starega plemiškega naslova plemeniti Glattfort. Dvorec na obrobju Gorice je nastal kot osrednja rezidenca te rodovine. Okoli leta 1860 je bil prenovljen, saj je verjetno pridobil večji pomen tudi zaradi rastočega slovesa Gorice, kot turističnega kraja. 

Okoli leta 1900 je verjetno prešel v last šempetrske veje Coroninijev. Med 1. svetovno vojno je bila stavba popolnoma razdejana. Dvorec, ki so ga preimenovali v Tusculanum so obnovili med leti 1930 in 1934, pri tem pa so v glavnem upoštevali temeljne značilnosti zasnove iz 19. stoletja. Leta 1935, ko so ga tudi opremili z večinoma s historičnim pohištvom, je postal rezidenca Coroninijev, ki so v njem živeli do septembra 1947. Ob izselitvi v Gorico so odpeljali tudi večji del inventarja , ki je večinoma izviral še iz njihovega nekdanjega šempetrskega dvorca. Kasneje so Tusculanum večkrat predelovali in te predelave so postopoma zlasti v notranjosti povsem zabrisale podobo nekdanjega elegantnega plemiškega bivališča.




Potomka Stare trte z mariborskega Lenta

Pred Biotehniško šolo v Šempetru pri Gorici rase potomka Stare trte. Stara trta je najstarejša žlahtna vinska trta, ki še rodi, na svetu, zaradi česar je dobila tudi certifikat Guinnessove knjige rekordov. Je sorte žametovka ali modra kavčina. Potomke stare trte rastejo v mnogih državah in mestih, v Šempetru od 29. aprila 2013.
 
 
 
 
 

 

Vrtojba


Župnijska cerkev sv. Srca Jezusovega

GPS: E13.635323, N45.911568

V Vrtojbi si je vredno ogledati med obema vojnama zgrajeno cerkev sv. Srca Jezusovega.

Na območju Vrtojbe so bile nekdaj štiri cerkvene stavbe: cerkvi sv. Janeza Krstnika in sv. Pavla v Dolnji Vrtojbi ter cerkvi sv. Otona in sv. Jožefa v Gornji Vrtojbi. Vse cerkve razen cerkve sv. Otona, ki je bila opuščena po 1785, so bile porušene med prvo svetovno vojno. Med 1924 in 1925 so sredi Vrtojbe postavil skupno cerkev Srca Jezusovega, ki je bila po načrtih A. Radoviča in pod nadzorstvom Maksa Fabianija (1865–1962) zgrajena v neoromanskem slogu. Cerkev je bila posvečena 13. decembra 1925, zvonik oglejskega tipa pa je bil dograjen leto kasneje. 1983 je bil prizidek na severni strani prezbiterija spremenjen v kapelo sv. Janeza Krstnika.

Nova cerkev je odigrala pomembno vlogo pri povezovanju nekdaj ločenih vasi (Spodnje in Zgornje Vrtojbe). Vrtojba je postala župnija šele leta 1935, čeprav je večjo samostojnost na duhovnem področju pridobila že leta 1832, ko je postala kaplanija z lastnim duhovnikom v okviru župnije Šempeter.

Veliki oltar je posvečen Srcu Jezusovemu. Ta marmorni oltar tabernakeljskega tipa je bil - tako kot ostala oprema iz časa gradnje - oblikovan v neoromanskem slogu. Na apsidalni steni je postavljen triptih Srce Jezusovo, ki ga je late 1956 naslikal Tone Kralj (1900–1975). Tudi sicer je v cerkvi več umetnikovih slik, ki so bile naslikane med 1954 in 1961 (vse so olje na lesonit). Kralj je tudi avtor stenskih poslikav na lokih arkad, ki ločujejo glavno od stranskih ladij. Te poslikave so nastale med 1954 in 1957.

Ob zaključnih stranicah stranskih ladij sta postavljena stranska oltarja, sestavljena iz marmorne menze in stenske niše. V niši levega stranskega oltarja je kip Lurške Matere Božje, tirolsko delo. V niši desnega stranskega oltarja pa je kip sv. Jožefa, delo tirolskega kiparja Goffreda Moroderja iz 1930.



Tipični vodnjaki - »p'či«


Na območju Vrtojbe so krajani pred desetletji črpali pitno vodo iz več kot 50 vodnjakov - "p'či", ki danes predstavljajo svojevrstno vrednost in zanimivost.

Nekateri med njimi so prav takšni kot nekoč, drugi so obnovljeni, za večino pa velja, da voda v njih žal ni več pitna.

 


 

Vojaško pokopališče iz 1. svetovne vojne

 

Skrito med vinogradi mirno počiva avstrijsko pokopališče iz 1. svetovne vojne. Pokopališče je posejano z več kot 100 križi in obdano z zelenim zavetjem. Krasita ga dva mogočna hrasta, katerih senca je dobrodošla za krajši postanek.

 

 

 

 


 

Vojaški stražarski stolp

GPS: E13.617262, N45.908017

V nekdanjem vojaškem stražarskem stolpu, ki ga je v Vrtojbi tik ob nekdanji italijansko-jugoslovanski državni meji leta 1948 postavila jugoslovanska vojska in ga uporabljala za nadzor meje vse do leta 1991, se nahaja najmanjši muzej v Sloveniji. Osem metrov visok stolp, s katerega so v povojnih letih vojaki Jugoslovanske vojske strogo nadzirali mejo z Italijo je ena od številnih nemih prič povojne zgodovine. 

V majhnem spominskem muzeju je na ogled razstava o življenju ob novi državni meji, ki je  leta  1947 razdelila do takrat enotno kulturno, socialno, gospodarsko in politično ozemlje Goriška na dva dela. Del je pripadel Italiji, del Jugoslaviji (sedaj pripada Sloveniji). Zaradi politične konfrontacije med socializmom in kapitalizmom, blokovske delitve sveta ter hladne vojne je bila državna meja strogo nadzorovana. Razstava govori kulturnem šoku, ki so ga doživeli ljudje, ko je na Goriškem nova državna meja čez noč presekala življenje ljudi, ločila družine in razdvojila prijatelje.

Več na: www.muzej-vrtojba.si